Uvod

Šola na daljavo…,  ne sliši se slabo, sprva se nam je vsem zdelo kot odlična  ideja in počitek od napornega vsakdana. Po enem tednu pa smo ugotovili, da je bistveno  bolj enostavno hoditi v šolo, poslušati predavanja v živo. Sicer pa ni tako hudo, le  malo več truda je treba vložiti in malo bolj zbistriti možgane, pa gre. Lahko se zahvalimo vsem profesorjem, ki nam za predavanja in vaje dajo jasna navodila, so pripravljeni prisluhniti vsakemu vprašanju in pojasniti dvome. Delo opravljamo prek videokonferenc in mailov, profesorji pa se poslužujejo tudi spletnih učilnic, kamor nam pošiljajo gradivo, ki ga moramo predelati in opraviti naloge, ki jih nato oddajamo in na tak način potrdimo prisotnost. Ne vemo, kaj sledi in kdaj se konča ta negotovost. Vemo samo to, da se želimo vrniti v učilnice, saj delo od doma terja svoj davek.

To temo smo izbrali z razlogom, ker tudi sami doživljamo posebne trenutke. Vsak od nas si je izbral eno področje oziroma temo in jo nato raziskoval.

Delo na daljavo in njegov uspeh

Na začetku si dela na daljavo nisem predstavljala. Imela sem občutek, da brez razlage ne bom razumela snovi in na tak način ne bom pridobila znanja, ki bi ga morala. Razmišljala sem tudi o tem, kako bom to izvedla, saj je moja slaba navada, da vse odlašam in naredim zadnji trenutek.

Sčasoma so se moje skrbi razblinile in mi je bilo celo  všeč, da mi ni bilo treba iti od doma. Pa še glede ocenjevanja nisem bila tako zaskrbljena, saj se mi je zdelo spraševanje na daljavo lažje. Mislim, da so nekatera ocenjevanja celo prelahka. Sedaj pa preidem k bistvu.

Odločila sem se, da raziščem, kakšen je učni uspeh, odkar delamo na daljavo. Spraševala sem bivše sošolce iz osnovne šole. Veliko od njih je odgovorilo, da je uspeh boljši, saj  dobijo iz več ocen eno večjo. Nekateri testov sploh nimajo in dobivajo ocene iz domačih nalog, kjer je lažje priti do lepe ocene. Posamezniki pa so rekli, da je za njih ta način lažji, saj lažje prepisujejo, kot bi sicer v šoli.

Ob analizi statistike sem prišla do  ugotovitve, da je uspeh BOLJŠI.

Vendar mislim, da temu ni tako, glede na to, kakšne odgovore sem dobila. Uspeh nikakor ni boljši,  če ti v glavi od snovi nič ne ostane. Mogoče smo zadovoljni s tem, ko vidimo, kako so naše ocene lepe na pogled, vendar se vprašajmo,  zares znamo toliko? Pri nas bo to še posebej vidno, ko bomo imeli poklicno maturo. Bomo res vse znali, če ne delamo sproti? Zato sem mnenja, da uspeh ni boljši!

Še strokovno mnenje:

Vodja Središča za kakovost in raziskovanje, gospa Tanja Rupnik Vec, je izpostavila, da gre za dober rezultat, saj samostojno delo zahteva več časa. Vendar je pri tem tudi omenila, da je negativen vidik tega pomanjkanje socialnega stika in počasno napredovanje.

Posledice šolanja na daljavo

Ko govorimo o šolanju na daljavo, najprej pomislimo na pozitivne stvari, kot so na primer: več spimo, poslušamo pouk iz postelje, ni nam treba iti iz hiše, ko dežuje ali sneži, imamo boljše ocene, lahko jemo med poukom, se lahko izognemo testu, ker nimamo dobrega interneta… Vendar se mnogi od nas v resnici ne zavedamo, da so posledice učenja na daljavo veliko večje, kot si mislimo.

Srednješolci mislimo, da če prepisujemo od nekoga in dobimo 5, da je to za nas super, imamo boljši uspeh in smo rešili zadevo. Ne razmišljamo o svoji prihodnosti in delu, ki ga bomo opravljali; da  ne bomo imeli dovolj znanja iz šole, ki bi  ga uporabili v službi.

Največje posledice bodo imeli prvi razredi, ki imajo šolo na daljavo že dve leti. To pomeni, da že dve leti zamujajo z učenjem PISANJA, BRANJA IN OSNOVNEGA IZRAČUNA. Tega ni mogoče nadoknaditi, ko je enkrat izpuščeno. Žal, so to res trajne posledice za te generacije. Iz svojih izkušenj vem,  če se ne naučite ulomkov v osnovni šoli, potem v srednji šoli ta del ves čas pogrešate in se težko prebijete na višjo stopnjo matematike. Predstavljajte si, kaj bo s tistimi, ki se niti 1 + 1 niso naučili pravočasno …

Med raziskovanjem posledic so se najbolj pokazale psihološke in duševne posledice šolanja na daljavo. Otroci potrebujejo družbo in stik z drugimi otroki njihove starosti. Zaradi te pomanjkljivosti se zdaj pri otrocih ustvarja tesnoba, ki je resna psihološka bolezen. Zaradi učenja na daljavo ne jedo redno, imajo težave s hrbtenico, fizična sposobnost se pri teh otrocih sploh ne razvije, stalno so v zaprtih prostorih … in še marsikaj, kar je zdaj žal normalno, kasneje pa bodo občutene posledice.

Zgoraj ste si lahko prebrali ugotovitve nekaterih dijakov razreda 1. Da. Celoten dokument skupaj z anketo in predstavitvijo rezultatov si lahko preberete na spodnji povezavi.

ZAKLJUČEK

Nekateri imamo boljši, nekateri slabši učni uspeh, vendar se vsi želimo čim prej vrniti v šolske klopi, kjer bo vse lažje in lepše. Nekateri pogrešamo druženje, pogrešamo komuniciranje nasploh. Navajeni smo, da se med odmori in po šoli družimo. Zdaj je na tem področju velik primanjkljaj. Zato me skrbi, da bo celotna generacija postala bolj robotska –  ne bomo se znali socializirati, komunicirati, kar pa je velik minus za družbo. Socialno življenje ni več isto, otroci postajajo vse bolj depresivni in nestrpni. Zato upamo, da se čim prej vrnemo v šolo.

V skupini smo sodelovali nekateri dijaki 1. Da:  

  • Karin Skutelj (organizacija skupine, anketa, uvod)
  • Jernej Rakita (statistika ankete, anketa)
  • Dženisa Balić (Posledice šolanja na daljavo)
  • Blaž Gašparič (končni word dokument in anketa)
  • Krištof Kožuh (Ocenjevanje znanja na različnih šolah)
  • Teuta Thaci (Kakšen je uspeh v šolah pri pouku na daljavo?)
  • Elma Makić (Uvod in zaključek)
  • Maida Makić (Ali si delal preko ŠS, odkar poteka pouk na daljavo?)

Mentorica: Maja Fabjan

(Skupno 72 obiskov, današnjih obiskov 1)