Eduardo Galeano, eden najgloblje cenjenih latinskoameriških zgodovinopiscev in pisateljev, v Narobe svetu z vrtincem parabol in etično zaskrbljenih elips dešifrira kritična vprašanja sveta. Z ovohi patriarhalne arogance prvega sveta, političnega spletkarstva in natančno odmerjenega uboštva se v domiselni in porogljivi pisavi, ki se mestoma prepusti toku zavesti, predaja reflektiranju sodobnega časa in njegovih premnogih bolezni. Neusmiljena sulica, s katero opleta, se dotakne, še močneje, zbode v gmotno obilje oblečeni prvi svet, ki je Narobe svet, kakor ga imenuje. S pisavo raziskovalnega novinarja potolče po vratih zavesti industrializiranega sveta, ki ravnodušno obrača hrbet vprašanjem revščine, politične prevare in (spolnega) nasilja nad otroki.
Odlomek iz romana:
"Ni več dežja, temveč kisli dež.
Ni več parkov, samo parkingi.
Ni več družb, le še delniške družbe.
Podjetja namesto narodov.
Potrošniki namesto državljanov.
Konglomerati namesto mest.
Ni več ljudi, samo javnosti."